Namen reinkarnacije

Prepričan sem, da ponovno življenje dejansko obstaja in da živi pridejo od mrtvih. Sokrat, filozof

Duša se uteleša z določenim namenom. Te vzroke verski nauki in filozofije različno tolmačijo, zato se bomo v nadaljevanju oprli raje na empirična spoznanja iz regresijskih izkušenj, ki so rezultat mnogih regresij v preteklih letih, ki so jih opravili različni regresoterapevti, kot so dr. Michael Newton, Jan Erik Sigdell in drugi. Eno je gotovo: reinkarnacija je kot šola duše. Duša naj bi se skozi izkušnje učila, rasla in se razvijala. To je njena naravna težnja, zato se v nova življenja uteleša povsem prostovoljno. To je povsem drugače kot verjamejo nekateri, češ, da se duša mora utelesiti proti svoji volji. Takšno verjetje je največkrat povezano z napačnim razumevanjem zakona karme.

Poglavitna lekcija za dušo je brezpogojna ljubezen do soljudi ter vseh živih bitij stvarstva. Iz zakladnice izkušenj z regresijami to jasno izstopa. Najtežje "prestopke", ki povzročajo največjo karmo, "zagrešimo", ker zatajimo v ljubezni. Sledi nekaj osnovnih reinkarnacijskih in karmičnih pravil:

1. pri tistih ljudeh, ki jih zdaj najbolj zaničuješ, sovražiš, ponižuješ ali izkoriščaš, se boš ponovno rodil. Zaradi te zakonitosti postanejo belci črnci, izkoriščevalski bogataši berači, patriarhalni moški ženske, ženske, ki sovražijo moške, postanejo moški, trgovci s sužnji postanejo sužnji, lahkomiselni sodniki nedolžni obsojeni in tako dalje.

Pojem "sovražnik" si je izmislil človek, da bi omogočil neupravičeno ločenost od soljudi, zato se mora duša naučiti, da sovražnikov v resnici ni. Duša se tako nauči ljubiti tudi tiste poprej osovražene ljudi, ker je zdaj sama ena izmed njih, ima takšne ljudi za starše ali pa je poročena z nekom izmed takšnih ljudi. Tukaj Jezusove besede: "Ljubite sovražnike svoje" (Luka 6:35) dobijo svoj pravi pomen. Kdor tega ne naredi prostovoljno, bo pač "moral" na tak način. Ampak kot rečeno: duša sama po sebi teži k napredku in učenju, zato tudi sama prostovoljno izbira takšne vloge v naslednjih inkarnacijah. Nihče je k temu posebej ne sili.

Bryan Jameison je prvo osnovno pravilo formuliral takole: "Sam boš postal tisto, kar danes sovražiš." Rekli bi lahko tudi takole: "Sam boš postal eden tistih ljudi, pri katerih si zatajil v ljubezni in sočlovečnosti."

2. žrtev in storilec se spet snideta. Storilec potrebuje to izkušnjo, da njegovi duši lahko odpusti, žrtev pa, ker je storilca za njegovo dejanje sovražila ali gojila do njega druga negativna čustva, in se mora naučiti odpustiti. Ljubezen je sicer najmočnejše čustvo v celotnem vesolju, a kadar gre za sovraštvo med dvema dušama, ju to morda poveže še močneje. Če nekoga ljubimo, se lahko z njim srečamo, če pa nekoga sovražimo, se z njim moramo spet srečati. Nanj smo priklenjeni kot z verigami, in če se želimo osvoboditi, obstaja samo ena pot: odpustiti moramo! Sovraštvo srce zapira, ljubezen ga odpira. Odpuščanje je nujen korak k odpiranju srca in neizogibna stopnja na poti nazaj k miru.

Z dušami, s katerimi imamo še neporavnane tovrstne račune, se ponovno srečamo v različnih vlogah: kot brat ali sestra, kot starš ali otrok, kot ljubimec ali zakonski partner, v redkih primerih smo si le prijatelji ali znanci, lahko pa si ponovno nasproti spet stojimo kot "sovražniki". Do takšnega ponovnega srečanja pride dogovorno, saj se duši v duhovnem svetu še pred inkarnacijo dogovorita, da se bosta srečali v določenih okoliščinah in med seboj uredili sporno zadevo.

Naj tukaj navedemo konkreten primer, da bo zadeva lažje razumljiva: na osnovi takšnega dogovora se lahko ena duša inkarnira kot moški, druga pa kot ženska. Nekega dne se srečata, zaljubita in morda celo odločita poročiti. Sedaj imata duši možnost, da se spravita. Premagati bosta morala nezavedne ovire in če v tem uspeta, ostaneta skupaj v ljubezni, v nasprotnem primeru pa se lahko kolikor toliko prijateljsko razideta. Če pa se ločita v prepiru in sovraštvu in z namero drugega čim bolj izkoristiti, se zagotovo nista videla zadnjič. In verjetno je nastala celo nova karma. Zdi se, da se spravi ne moremo izogniti, temveč se ponovno srečamo tolikokrat, kolikor je potrebno, da jo dosežemo.

Vendar pa je pri zgornjih primerih potrebno biti previden, saj med ljudmi prihaja do napačnega razumevanja reinkarnacije, ki je zelo povezano z vzhodnjaškim prepričanjem, da je človekovo posamezno življenje podobno vzpenjanju in spuščanju po lestvi: vsakič, ko se znova rodiš, bodisi zdrkneš navzdol, ali pa se vzpneš višje, odvisno od tega, kako si živel v prejšnjem življenju. Temu nauku pravimo transmigracija in je spet tesno vezan na pojem karme. V čem je ta nauk sporen? Transmigracijo je ovrglo odkritje morfogenetskih polj, ki je jasno pokazalo, da ne obstaja nikakršna povezava med  polji, po katerih se prenašajo informacije, ki določajo obliko in kvaliteto zavesti pri človeku in polji, ki se nanašajo na druge vrste, zato torej nazadovanje na živalsko raven nikakor ni mogoče! Da se je transmigracija skozi zgodovino tako dobro "prijela" gre po vsej verjetnosti pripisovati dejstvu, da so bila očitno tudi originalna vzhodnjaška učenja nekoliko korigirana, saj je bilo tudi pri njih ljudi lažje nadzorovati, če so jim vcepili strah pred nazadovanjem, morda celo na živalsko raven. Nekaj podobnega najdemo v krščansko-katoliški tradiciji, kjer gre za podoben koncept zastraševanja skozi posmrtno "pokoro" v vicah ali celo peklu.

Prav tako smo že prej ugotovili, da je za življenje kot duhovno potovanje pomembno tako delovanje (ljubezen do drugih) kot učenje. In, ko se nečesa naučiš, to znaš, zato učenje hinduizma, da lahko v procesu življenj in umiranja nazaduješ celo na stopnjo živali, tudi po tej logiki ni smiselno. Duša po smrti prenese le kvalitete, ki smo jih v nekem življenju dosegli v smislu samospoznanja in razumevanja življenja, ostalo pa ni pomembno oz. bi bilo celo moteče, zato se tudi spomin na prejšnja življenja ob rojstvu zabriše - doživimo spošno amnezijo oz. pozabljanje naše preteklosti. Če bi namreč spomin na prejšnja življenja ostal živ, bi v aktualnih inkarnacijah veliko časa in energije porabili npr. za iskanje ljudi, s katerimi smo si bili blizu v prejšnjem življenju, kar pa ne bi bilo v duhu splošnega principa evolucije. Za evalvacijo preteklih življenj je namreč zelo dobro poskrbljeno že v duhovnem svetu, kjer so duše zdržene v skupke oz. dušne skupine, ki jih vodijo izkušenejše duše oz. duhovni vodniki, ki jim pomagajo čim bolje razumeti izkušnje iz preteklih življenj in jih pripraviti na novo inkarnacijo.

Za dodatne informacije ali prijavo na regresijo v prejšnja življenja (PLSR) ali v življenje med življenji (BLSR) po metodi dr. Michaela Newtona, nas pokličite na telefonsko številko 031 472 981 ali izpolnite kontaktni obrazec.

Vir:
Sigdell J. (2010), knjiga Regresija v prejšnja življenja, Ara založba, 2011