Obsmrtna doživetja

 
 

Človeške duše ni mogoče docela uničiti hkrati s telesom; nekaj ostane, kar je večno.

Baruch Spinoza,
filozof

Znanost je bila pred kakšnimi tridesetimi leti prepričana, da zavest ne more obstajati ločeno od telesa oz. možganov. V nasprotno jih niso prepričala niti obsmrtna doživetja ljudi, o katerih so občasno pričali tisti, ki so bili klinično mrtvi - največkrat zaradi nesreč, zastojev srca ali komplikacij med operativnimi posegi, pa so jih uspeli ponovno oživiti. Najbolj pogosto so opisovali izkušnjo, ko so zapustili svoje fizično telo, ga v popolnem miru in spokojnosti opazovali od zgoraj, opisovali so bleščečo svetlobo, ki jih je vabila k sebi, srečanja in komunikacijo s preminulimi svojci in/ali z duhovnimi bitji ter zaznavo zvokov, podobnih brenčanju ali zvonjenju. Mnogi so tudi pripovedovali o tem, da so si imeli možnost ogledati celotno svoje življenje, kot bi v hitrem posnetku pregledali filmsko vsebino. Sledi eno takšno tipično obsmrtno doživetije ljudi, ki so bili klinično mrtvi, a so jih ponovno oživeli:

"Nikoli prej nisem bila na nobeni operaciji in zdravniki so mi zagotavljali, da gre le za rutinski poseg. Ko pa je med operacijo zdravnik punktiral trebušno aorto, sem izgubila veliko krvi in prišla v stanje klinične smrti. Naenkrat sem se znašla na desni strani operacijske sobe, v zraku pod stropom. Spraševala sem se, kaj počnem tam, in ko sem pogledala navzdol, sem na mizi videla ležati svoje telo..."

Laureen, ZDA


Čeprav gre pri obsmrtnih izkušnjah za tipično individualno, subjektibno doživetje, pa kljub temu konsistentnost zgodb, ki jo dokazujejo izpričanci, kaže na tovrstno potrditev, zato se znanost čedalje bolj pogosto ukvarja s temi vprašanji in poskuša poiskati zadovoljive odgovore. Ponujenih je bilo že več različnih teorij, ki poskušajo razložiti obsmrtne izkušnje, od strogo medicinskih, fizioloških, psiholoških itd., vendar še nobena do sedaj ni uspela zadovoljijo odgovoriti na vprašanje, kaj se skriva za tem fenomenom, prav tako pa je pomembno vedeti, da nobena od teh teorij ni ovrgla avtentičnosti obsmrtnih izkušenj, torej dokazala, da so le plod človeške domišljije ali morda delovanja različnih vplivov, ki bi v človeku vzbudila zgolj iluzijo obsmrtne izkušnje. Zato znanosti ne preostane drugega, kot da dopusti možnost, da zavest po smrti transcendira oz. obstaja.

Tako resno zanimanje javnosti in pozneje tudi znanosti se je začelo pred cca. petindvajsetimi leti, ko je dr. Raymon Moody s knjigo Življenje po življenju razburkal svet in v dobršni meri sooblikoval današnja pričakovanja glede smrti in tega, kaj bomo doživeli po smrti. Po mnenju profesorja psihiatrije na Univerzi v Virginiji Brucea Greysona se je s tem odprl "popolnoma nov svet." Res da se obsmrtnih izkušenj spomni "le" 20% ljudi, vendar pa naj bi po ameriških raziskavah takšne izkušnje doživela tretjina ljudi, mogoče pa je, da je številka veliko večja, saj si mnogi o teh izkušnjah ne upajo javno govoriti. V retrospektivnih študijah so ocenili, da ima 43-48% odraslih in tudi do 85% otrok, ki so preživeli življenjsko nevarno bolezen, obsmrtno doživetje." Ljudje pa o tem še vedno ne želijo govoriti zaradi strahu pred posmehovanjem in obsojanjem okolice ter strahu pred tem, da bi jih okolica, pa tudi zdravniki razglasili za duševno bolne," pravi slovenska raziskovalka dr. Zalika Klemenc-Ketiš, ki je napisala tudi doktorsko dizertacijo Obsmrtna izkušnja med preživelimi žrtvami srčnega zastoja na terenu. Pravi, da je obsmrtna izkušnja Slovenca skoraj identična obsmrtni izkušnji Kitajca, saj so si obsmrtne izkušnje pri vseh zelo podobne in niso odvisne od spola, starosti, izobrazbe, etničnega izvora, verovanja in drugih značilnosti. Edina pomembnejša razlika je v videnju religioznih bitij. »Tako na primer katolik vidi Jezusa, budist pa Budo.« pravi dr. Zalika Klemenc-Ketiš. Se pa zato obsmrtne izkušnje razlikujejo po globini doživljanja. »Pri nekaterih je doživljanje bolj površinsko, pri drugih pa globoko, se pravi, da doživijo vseh pet stopenj, kot jih je opredelil ameriški raziskovalec dr. Kenneth Ring, torej od občutka popolnega spokoja in ugodja, ločitve od fizičnega telesa, vstopa v območje teme, videnja bleščeče svetlobe do vstopa v drugo sfero, kjer se srečajo z že umrlimi sorodniki ali spiritualnimi bitji. Nekateri celo pravijo, da so videli mesta, kjer prebivajo mrtve duše. Zanimivo je, da se tisti, ki so obsmrtne izkušnje doživeli, tudi 20 let pozneje natančno spominjajo vseh podrobnosti, celo natančneje od dogodkov, ki so stari le dan ali dva.«

Knjiga dr. Raymonda Moodyja Življenje po življenju je po mnenju dr. Melvin Morse doživela tako velik uspeh tudi zato, ker je opozorila na sistematično razvrednotenje vsega tistega, kar sodi v človekovo duhovnost, kar je značilnost zahodne civilizacije dvajsetega stoletja. Po smrti nam je življenje ovrednoteno in razloženo ne glede na to, koliko denarja smo zaslužili oz. kakšen položaj in ugled smo imeli, ampak glede na to, koliko ljubezni smo razdajali drugim. Čeprav so smrt ljudje na deset tisoče let sprejemali kot naravni del življenja, se je čisto na koncu devetnajstega stoletja odnos do nje korenito spremenil, saj je naenkrat postala nenaravna, grda, domena medicine in skrita pred očmi javnosti. Med tem, ko so v 19. st. ljudje večinoma umirali doma, so v 20. st. množično začeli umirati v bolnišnicah, kjer je medicinska znanost z grobimi posegi ob koncu življenja umirajočim odvzela dostojanstvo in nadzor nad življenjem. Umirajočim bolnikom so "ljubeče lagali" oz. jim niso povedali po resnici, ker so menili, da bi bila resnica lahko zanje preveč travmatična in bi jih oropala upanja, v resnici pa so samo zdravniško osebje in družbo obvarovali pred dejstvi o smrti. Knjiga Življenje po življenju je tako postala kulturna ikona, ki se je odzvala na duhovno osiromašenje družbe tistega časa. Pred tisoč leti takšne knjige sploh ne bi potrebovali, ker je bilo ljudem umiranje domače, leta 1975 pa je bilo potrebno dokumentirati, da se med umiranjem pojavljajo vizije drugega življenja, pa ne samo to, pač pa tudi dokazati, da so resnične in ne samo halucinacije umirajočega uma. Danes se tako rekoč vsak zaveden medicinski raziskovalec in znanstvenik, ki se ukvarja s tem področjem strinja, da so obsmrtne izkušnje resnične in naravno sodijo v umiranje.

Nizozemska študija, v katero je bilo vključenih 344 zaporednih (neselekcioniranih) srčnih bolnikov iz desetih nizozemskih bolnišnic, ki so bili uspešno oživljeni po tem, ko se jim je srce že ustavilo, je ponudila standard posameznih elementov, ki jih mora doživeti preiskovanec, da bi lahko njegovo izkušnjo označili za obsmrtno izkušnjo (NDE - Near Death Experience):

  • zavedanje, da si mrtev
  • pozitivna čustva
  • izventelesna izkušnja
  • premikanje skozi tunel
  • srečanje s preminulimi sorodniki
  • opazovanje barv
  • nebeška pokrajina
  • komunikacija z lučjo
  • pregled življenja
  • prisotnost meje, ki loči tuzemsko življenje od posmrtnega
     

Zavedanje, da si mrtev

Človek umira, in takrat, ko telo trpi, sliši, kako ga zdravnik razglasi za mrtvega. Začuti, kako se hitro premika skozi dolg, temen tunel. Potem se iznenada znajde zunaj svojega telesa, vendar je še vedno v bližini, na telo pa gleda z razdalje, tako, kot da bi bil opazovalec. Čustveno pretresen opazuje poskuse oživljanja iz nenavadne razgledne točke. Kaj kmalu se zbere in se zave, da ima še vedno "telo", ki pa je zelo drugačno in ima tudi drugačne fizične sposobnosti od telesa, ki ga je ravnokar zapustil. Dogodki, ki sledijo temu, večina opisuje kot neopisljive. Marsikdo preprosto ne najde ustreznih besed, s katerimi bi lahko izrazil tisto, kar hoče povedati. Neka ženska je to opisala takole:

"No, res sem v težavah, ko se trudim, kako bi Vam povedala vse to, kajti vse besede, ki jih poznam, so tridimenzionalne. In seveda, naš svet - tisti, na katerem zdaj živimo je tridimenzionalen, naslednji pa zagotovo ni. In prav zaradi tega Vam je tako težko pripovedovati. Opisati moram z besedami, ki so tridimenzionalne. Z njimi se lahko doživetju približam, vendar v resnici niso ustrezne. Resnično Vam ne morem podati popolne slike."


Pozitivna čustva

Marsikdo opisuje, da se na začetku izkušnje pojavljajo izjemno prijetni občutki in zaznave. Neka ženska, ki so jo oživljali po srčnem infarktu, je opažala:

"Zajeli so me najbolj čudoviti občutki. Nič drugega nisem mogla občutiti, kot mir, ugodje, lahkotnost - eno samo umirjenost. Čutila sem, kako so se izgubile vse moje skrbi, in sama pri sebi sem pomislila: "Kako mirno in spokojno, sploh ne boli."


Izventelesna izkušnja

Marsikdo si ne predstavlja, da bi lahko živel kako drugače, kot v svojem telesu. Ko umirajoči preide skozi temen tunel, je pogosto zelo presenečen. Z mesta zunaj telesa opazuje svoje fizično telo, kot da bi bil "opazovalec" ali "nekdo tretji v prostoru" oz. kot da bi opazoval osebe in dogodke "na gledališkem odru" ali "na filmu". Sledi ena takšna tipična izpoved:

"Pred približno dvema letoma sem praznoval devetnajst let. Z avtom sem peljal prijatelja domov in ko sem pripeljal do nekega križišča, sem se ustavil in pogledal na obe strani. Nikogar nisem videl. Speljal sem v križišče in tisti hip zaslišal prijatelja, ki je predirljivo zakričal. Ko sem pogledal, sem opazil slepeče luči avtomobila, ki je drvel proti nama. Zaslišal sem tisti grozljivi zvok - zadetek v avto od strani - in le hip za tem se mi je zdelo, da sem šel skozi temo, skozi zaprt prostor. Zelo na hitro. Nato pa sem nekako lebdel, rekel bi, da približno meter in pol nad cesto, približno štiri metre in pol od avtomobila, slišal pa sem tudi, kakos e odmev nesrče izgublja. Videl sem ljudi, ki so pritekli in se zbirali okrog avtomobila. Videl sem tudi prijatelja, ki je stopil iz njega, očitno v šoku. V razbitinah sem med vsemi temi ljudmi lahko videl tudi svoje telo, videl pa sem tudi, kako ga skušajo izvleči. Noge sem imel čisto zvite in vse povsod je bilo krvavo."


Mnogim, ki se znajdejo izven telesa se to zdi tako nepredstavljivo in čeprav se jim to dogaja, so glede vsega skupaj še kako zmedeni in kar nekaj časa tega ne povezujejo s smrtjo. Sprašujejo se, kaj se jim je zgodilo, zakaj sebe kar iznenada, kot opazovalci lahko opazujejo z določene razdalje? Večina ljudi pripoveduje, da so si najprej močno želeli vrniti v svoje telo, vendar se jim ni niti sanjalo, kako naj se tega lotijo. Drugi pravijo, da so bili zelo prestrašeni, skoraj panični. Nekateri pa so se na to izkušnjo odzvali bolj pozitivno. Nekatere ljudi je skrbelo za svoje telo, jih preplavilo obžalovanje nad stanjem fizičnega telesa, nekateri pa so se počutili odtujene od svojega telesa:

"Zaboga, sploh nisem doumel, da sem videti tak! A veste, navajen sem, da se gledam na slikah ali pa spredal v ogledalu, oboje pa je ploščato. Ampak tam je čisto iznenada bilo tisto, jaz - ali moje telo - in lahko sem ga opazoval. Zagotovo sem ga lahko opazoval, čisto celega, približno meter in pol stran. Šele čez nekaj trenutkov sem ga prepoznal."


Čeprav je breztelesno stanje lahko shrljivo, pa se vse zgodi tako nenadno, da se umirli šele sčasoma zave, kaj pomeni tisto, kar se mu dogaja. Kar nekaj časa je lahko izven telesa, poskuša si razjasniti celotno dogajanje, vse, kar se mu podi skozi um, in šele nato spozna, da umira oz. da je že mrtev. Zanimivo, da celo, ko ljudje dojamejo, da so mrtvi, še vedno na to stanje gledajo s precejšnjo nejevero oz. tega nekako nočejo sprejeti. Nekateri pa se dojemajo le kot nekakšna zavest. Nimajo torej občutka, da so v nekakšnem "telesu", pač pa se dojamejo bolj kot "čisto" zavedanje oz. točka zavesti. Daleč največ tistih, ki doživijo obsmrtno izkušnjo, pa se znajde v novem telesu, s čimer se izjemno težko spoprimejo. Duhovno telo, v katerem se znajdejo, namreč živeči ne morejo ne slišati, ne videti. Prav tako je duhovno telo nematerialno, kar pomeni, da se lahko premika skozi predmete in trdne snovi, a hkrati se ne more ničesar oprijeti, čeprav to poskuša. Vendar pa to ni nujno slabo. Namesto, da bi se dotaknil kljuke in odprl vrata ugotovi, da gre lahko kar skozi vrata. Prav tako je premikanje izjemno hitro, kot da bi trenil! Svoje duhovno telo ljudje opisujejo s samostalniki, kot so megla, oblak, dim, para, energijski vzorec itd. Kar je še drugače v izventelesnem stanju je percepcija časa.

Premikanje skozi tunel

Pogosto imajo ljudje, ko se premaknejo izven svojega fizičnega telesa občutek, da jih z veliko silo vleče skozi nekakšen temen prostor. Prostor opisujejo z različnimi besedami, kot so kanal, vodnjak, tunel, lijak, vakkum, praznina, odtočni kanal, dolina in cilinder.

"Zgodilo se je, ko sem bil še majhen deček, star devet let. Bilo je pred 27-imi leti, a je bilo tako osupljivo, da nisem nikoli pozabil. Nekega popoldneva sem hudo zbolel in hitro so me prepeljali v najbližjo bolnišnico. Ko sem prišel, so se odločili, da me bodo morali uspavati, zakaj, ne vem, bil sem premajhen. Takrat so uporabljali eter. Čez nos so mi položili krpo in - tako so mi povedali kasneje - mi je prenehalo biti srce. Takrat seveda nisem vedel, da se mi je zgodilo  prav to, ampak sem takrat vseeno imel izkušnjo. No najprej - zdaj bom opisal natančno tako, kot sem sam doživljal - se je pojavil zvok, ki je spominjal na zvonjenje, brrrrrrnnnng, brrrrrrnnnng, brrrrrrnnnng, zelo ritmičen. Potem sem se pomikal skozi ta - mislili si boste, da je to čudno - skozi ta dolg temen prostor. Bil je videti kot odtočni kanal ali nekaj takega. Ne morem vam ga opisati. Premikal sem se, ves čas pa me je spremljal tisti zvok, tisto zvončkljanje."
 

Srečanje s preminulimi sorodniki

Veliko ljudi v nekem trenutku, ko umirajo - včasih zgodaj v izkušnji, včasih šele potem, ko se je zgodilo vse ostalo - v svoji bližini zazna prisotnost drugih duhovnih bitij, ki so tam očitno zato, da bi jim olajšala prehod v smrt oziroma, da jim povedo, da njihov čas še ni prišel in da se morajo vrniti v fizično telo, če je šlo za prezgodnjo, klinično smrt.

"Že nekaj tednov, preden sem skoraj umrl, so ubili dobrega prijatelja Boba. Zdaj pa sem v trenutku, ko sem šel ven iz telesa, imel občutek, da tam, čisto blizu mene, stoji prav on. V umu sem ga lahko videl, tudi občutil sem, kot da je tam, a bilo je čudno. Nisem ga videl kot njegovo fizično telo. Lahko sem videl stvari, a ne fizičnih oblik, pa vendar čisto jasno, njegov videz in vse ostalo. ali je to sploh normalno? Bil je tam, a ni imel fizičnega telesa. Bil je kot nekakšno svetlo telo in lahko sem občutil prav vsak njegov del - roke, noge in vse ostalo - nisem pa ga videl fizično. Takrat še nisem pomislil, da je to čudno, saj nisem resnično čutil potrebe, da ga vidim z lastnimi očmi. Sploh pa nisem imel oči.

Začel sem ga spraševati: "Bob, kam pa grem zdaj? Kaj se je zgodilo? Sem mrtev ali ne?", on pa mi sploh ni odgovarjal, rekel ni niti besedice. Ampak se je pogosto, ko sem bil v bolnišnici znašel tam, in ponovno sem ga vprašal: "Kaj se dogaja?" Odgovora pa ni bilo od nikoder. Tistega dne, ko pa je doktor rekel: "Živel bo", je odšel. Nisem ga več videl niti nisem čutil njegove prisotnosti. skoraj tako, kot da bi čakal, da bom jaz prestopil tisto končno mejo in potem mi bo povedal, podrobno povedal vse, kar se dogaja."
 

Komunikacija z lučjo - svetlobno bitje

Vsem, ki doživijo obsmrtno izkušnjo je skupno, da se v nekem trenutku srečajo z nečim, kar na njih pusti trajen globok vtis, ki povsem sprremeni njihov pogled na tuzemsko življenje, smrt in posmrtno življenje. Gre za srečanje z zelo močno svetlobo. Tako na začetku, ko se pojavi, je bleda, toda hitro postaja svetlejša, dokler ne doseže nezemskega sijaja. Toda čeprav je neopisljivega sijaja (običajno jo opisujejo kot "čisto" oz. belo), mnogi prav posebej poudarijo, da jih kljub teh svetlobi ne zaslepi, ne zasenčni stvari v okolici in da je prav prijetna. Prav vsi tudi vedo, da gre za bitje svetlobe, poosebljeno bitje z zelo izrazito osebnostjo. Umirajoči osebi izzžareva ljubezen in toplino, ki sta povsem onkraj besed. Popolnoma neustavljivo ga vleče k temu svetlobnemu bitju, ki ga privablja kot kakšen magnet.

Opis svetlobnega bitja je vedo enak, le bitje vsakdo prepoznava drugače, za kar se zdi, da je širše vzeto zelo odvisno od religiozne vzgoje oziroma prepričanj osebe, ki se ji to dogaja. Kristjani tako velikokrat v tem svetlobnem bitju prepoznajo Kristusa, Judje na primer "angela", čeprav ga ne opisujejo kot krilato bitje, ki bi igralo na harfo, pač pa je kot svetlobo - tako kot vsi drugi. Nekdo, ki ni odraščal v verskem ozadju, bo to svetlobno bitje poimenoval preprosto "svetlobno bitje". Vendar za vse velja, da bodo opisovali to bitje na enak način ter ga prepoznali z enakimi lastnostmi.

Kmalu za tem, ko se to svetlobno bitje pojavi pred umirajočim, začne komunicirati z osebo, ki je prešla na ono stran. Ta komunikacija poteka telepatsko, kar pomeni, da gre za prenos misli in občutkov. V duhovnem svetu duše namreč zmorejo zaznavati tudi misli tistih, ki jih obkrožajo. Čeprav torej ta komunikacija poteka neslišno, s prenosom misli, pa je kljub temu tako jasna, da ni mogoče ničesar napačno razumeti, kaj šele, da bi svetlobnemu bitju mogli npr. lagati. Motivi za kaj takšnega so sicer razumljivi, saj takrat duša še ni povsem osvobojena človeških vezi lažnega Jaza in zato lahko teži k opravičevanju svojih dejanj ali k izgovorom, vendar pa je pogovor s svetlobnim bitjem zelo neposreden in brez samoprevar. Morda se sprašujete, kako se v duhovnem svetu razumejo, če nas na zemlji loči na desetine različnih jezikov? V duhovnem svetu obstaja t.i. "univerzalni duhovni jezik", ki ni Vaš človeški materin jezik, vendar ga vseeno brezhibno razumete in v hipu vse veste. Skoraj prvo vprašanje, ki Vam ga zastavi duhovno svetlobno bitje je naslednje: "Kaj si naredil iz svojega življenja, da mi lahko pokažeš?" in "Kaj si naredil iz svojega življenja, da je izpolnjeno?". Čeprav ta vprašanja tako globoko in temeljno vplivajo na čustva, kot sploh lahko, pa niso obtožujoča. Ta vprašanja niso zastavljena zato, da bi nas svetlobno bitje obtoževalo ali nam grozilo, saj ves čas umirajoči občuti popolno ljubezen in sprejetost. So bolj retorična vprašanja, ki pomagajo človeku nadaljevati po poti do lastne resnice, da bi kaj izvlekel iz ravnokar končanega življenja. 

"Vstal sem in šel v avlo, da bi dobil kakšno pijačo, prav takrat, kot so pozneje ugotovili, ko se mi je razlil slepič. Postalo mi je slabo in zložil sem se na tla. Začutil sem nekakšno drsenje, kako se moje resnično bistvo giblje v telesu, nato pa izven njega. Ob zvokih čudovite glasbe. Odplaval sem do konca avle in ven skozi vrata v zastekljen nadstrešek. Tam je bilo, zdleo se skoraj kot oblak, pravzaprav rožnata meglica, ki se je začela gostiti okoli mene, in potem sem odplaval naravnost skozi steklo, kot da bi ga tam sploh ne bilo, in navzgor v kristalno čisto svetlečo luč, v bleščeče belo svetlobo. Bila je lepa in tako svetla, tako žareča, toda ni mi poškodovala oči. Na zemlji ni take luči, ki bi  jo lahko tako opisal. V tej svetlobi dejansko nisem videl osebe, ampak kljub temu je imela neko posebno identiteto, čisto zagotovo. To je svetloba popolnega razumevanja in popolne ljubezni.

Spreletela me je misel: "Ali me tudi ti ljubiš?" Vprašanje ni bilo zastavljeno točno tako, toda menim, da je bil to smisel tistega, kar je svetloba rekla. "Če me ljubiš pojdi nazaj in dokončaj tisto, kar si v življenju začel." Ves tisti čas imel občutek, da me prežemata ljubezen in sočutje."

 

Pregled nad življenjem

Na začetku se svetlobno bitje pojavi in zastavi vrtajoča neverbalna vprašanja, ki naznanjajo, da bo sledil presenetljiv in podroben ponovno pregled človeškega življenja, ki mu ga bitje pokaže panoramsko. Svetlobno bitje popolnoma pozna življenje umirajočega, zato ne potrebuje nikakršnih pojasnil, pač pa gre bolj za namen izzvati refleksijo. Ta pregled življenja steče zelo hitro, spomini pa kronološko sledijo drug drugemu. Spominjanje je hipno, kot bi se vse pokazalo istočasno in bi lahko celotno življenje zajel z enim samim mentalnim pogledom. Je pa pregled nad življenjem neverjetno nazoren in resničen. In čeprav podobe hitro švigajo mimo, se vsaka da dojeti in prepoznati. Celo čustva in občutke, ki se ujemajo s podobami, je mogoče med gledanjem ponovno doživeti. In tu postane vsa stvar zares nenavadna: kot kaže spodnji primer, lahko dogodke opazijemo iz več zornih kotov hkrati. Opazujemo jih iz svojega zornega kota, iz pogleda ljudi, ki so bili udeleženi v dogodek in iz zornega kota univerzalne resnice, v kateri spoznavamo, kako bi morali neko dejanje izvesti.

"Znašel sem se v vseobsegajoči modri svetlobi. Ob meni je bilo samo eno bitje. Čutil sem njegovo prisotnost. Ta prisotnost me je tolažila in hrabrila, bila je tudi zelo močna. Počutil sem se, kot da je vse v redu. Začel sem pregledovati svoje življenje, ključne trenutke. Istočasno sem jih pregledoval tudi iz vidika drugih ljudi. To me je presenetilo. Čutil sem, kar boli njih, kar jih je prizadelo itd. Z grozo sem spoznal, da nisem tak, kot sem mislil, da sem. Takrat mi je to bitje, ki je bilo ob meni poslalo sporočilo, da je vse v redu, da je normalno, da ljudje tako postopajo, ker delajo napake! Bilo je grozno. Dogajanja sem ponovno pregledal s svojega zornega kota. Nisem jih samo pregledoval, pač pa jih podoživljal. Istočasno sem jih podoživljal z gledišča drugih ljudi. Bil sem ti ljudje, ki ponovno podoživljajo te dogodke. Istočasno, in ne morem Vam povedati, kako je to mogoče, sem resnivo o tem doživljal z nekega višjega nivoja realnosti. Videl sem laži, slepljenja, s katerimi sem samega sebe prepričeval, kako so nekatera dejanja dobra, ker si to drugi zaslužijo. Lahko sem izkusil, kako je to vplivalo na njih, njihove občutke. Čutil sem njihovo bolečino. Čutil sem, kako jih je to šokiralo. Enako pa sem videl tudi njihove laži in zavajanje samega sebe. Počutil sem se, kot da je moje življenje neuspešno. Uvidel sem, da nisem takšna oseba, kot se mislil, da sem. Bilo je ponižujoče. Počutil sem se grozno. Počutil sem se tako majhnega, ponižanega. Ampak sem sodil samemu sebi. Nihče drug mi ni sodil. Bitje, ki je bilo ob meni, mi je pri tem pošiljajo spodbudna sporočila, hvala bogu. Ena od njih je bila, da je vse v redu, da sem samo človek.."


Ko ga je voditelj oddaje, v kateri je spregovoril ta moški vprašal, ali čuti, kot da bi sedaj dobil drugo priložnost, je odvrnil: "Natanko tako. Čutim, kot da sem dobil ŠE ENO PRILOŽNOST. LAHKO SE SPREMENIM. Pri naslednjem pregledu življenja ne želim priti do istih zaključkov. Želim prejeti boljšo oceno. Da, morda +3, vsaj poskušal bom."

Zdi se, da ko so ljudje priče temu pregledu življenja, bitje izpostavi dve pomembni stvari v življenju: učenje ljubezni do drugih in pridobivanje znanja. Sledi tipišen primer, ki govori o tem:

"Ko se je pojavila svetloba, mi je najprej rekla: "Kaj mi lahko pokažeš, kako si ravnala s svojim življenjem?" oziroma nekaj takega. In takrat so se začeli prikazovati dogodki iz preteklosti. Jaz sem pomislila: "Madonca, kaj se dogaja?", kajti nenadoma sem se znašla v zelo zgodnjem otroštvu. Od takrat naprej je bilo, kot da hodim od začetka svojega življenja leto za leto naprej, do zdaj.

Res je bilo neverjetno tudi, kje se je začelo. Kot majhno dekletce sem se igrala pri potočku blizu nas, bili pa so še drugi dogodki iz približno tistega časa - kar sem doživela s sestro, z ljudmi iz soseske, pa tudi kraji, kjer sem takrat bila. Potem sem bila v otroškem vrtcu, spomnim se tistega časa, ko sem imela neko igračko zares rada pa sem jo polomila in dolgo jokala. To je bila zame zelo boleča izkušnja. Podobe mojega življenja so se nadaljevale in spomnim se, da sem bila skavtinja in da smo šli taborit, spomnim pa se tudi marsičesa iz vseh letnikov osnovne šole. Ko pa sem bila v tretjem letniku srednje šole, je bila res velika čast, če so te izbrali med najbolj uspešne na šoli in jaz sem bila izbrana. Potem sem hodila še naprej v tretji in četrti letnik, nato pa sem maturirala, nato pa se je nadaljevalo skozi prva leta mojega študija vse do današnjega časa.

Prikazi so se odvijali po istem vrstnem redu, kot v življenju, bili so zelo slikoviti. Dogajalo se je prav tako, kot da bi se sprehajala zunaj tega in opazovala, popolnoma tridimenzionlno in v barvah. In podobe so se premikale. Recimo, ko sem videla sebe, kako sem polomila igračko, sem lahko opazila vsak gib. Ni bilo tako, kot če bi gledala iz svojega takratnega zornega kota. Bilo je tako, kot da je bila majhna deklica, ki sem jo videla, nekdo drug, kot v filmu, ko se nek deklič med drugimi otroki tam zunaj igra na igrišču. In vendar sem bila jaz. Opazovala sem sebe, kako kot otrok nekaj počnem, in bilo je čisto tako, kot sem res takrat sama počela, saj se vendar spomnim.

No, ja, ko so se predvajali dogodki iz preteklosti, dejansko nisem videla svetlobe. Izginila je takoj, ko me je vprašala, kaj sem storila in se je pregled začel in vendar vem, da je bila tam z mano ves čas, da me je vodila skozi pregled preteklih dogodkov, saj sem vendar čutila, da je tam, pa tudi zato, ker je tu in tam kaj pripomnila. Iz vsakega od teh preteklih spominov mi je želela nekaj pokazati. Ni bilo tako, kot da skuša videti, kaj sem počela - saj je že vedela - ampak kot da izbira točno določene dogodke iz mojega življenja ni mi jih nastavlja pod nos, da bi si jih lahko priklicala nazaj.

Svetloba je ves čas izpostavljala, kako pomembna je ljubezen. Najbolje se je to pokazalo v odlomkih s sestro, saj sva si že od nekdaj zelo blizu. Pokazala mi je nekaj odlomkov, kjer sem bila zelo sebična do sestre, potem pa veliko takih, kjer sem ji zares izkazovala ljubezen in kjer sem stvari delila z njo. Poudarila je, da se moram truditi in tako, kot najbolje znam, delati za druge ljudi. Res ni bilo nikakršnega obsojanja, nikoli. Ko pa me je vodila skozi obdobja, ko sem bila sebična, mi je sporočala samo to, da se moram kaj naučiti tudi iz tega.

Svetlobo je zanimalo vse, kar se tiče znanja. Izpostavila je stvari, ki so bile povezane z učenjem, rekla pa je tudi, da se bom še naprej učila, da bom celo takrat, ko bo ponovno prišla pome (kajti za tokrat mi je že povedala, da bom šla nazaj), strmela po znanju. Rekla je, da ves čas pridobivamo znanje, zato sem dobila občutek, da se nadaljuje tudi po smrti. Mislim, da je to tisto, kar me je hotela naučiti med tistim pregledom preteklih dogodkov.

Vse skupaj je bilo zares nenavadno. Bila sem tam; jaz sem bila tista, ki gleda pregled preteklih dogodkov; jaz sem se dejansko sprehodila skoznje. In s kakšno hitrostjo! Vseeno pa je šlo dovolj počasi, da sem lahko v celoti dojemala. Ampak čas vseeno ni bil tako zelo raztegnjen, ne verjamem. Kot, da se je samo zdelo, da je svetloba prišla, nato sem si ogledala pretekle dogodke in svetloba se je vrnila. Zdelo se je krajše od petih minut in verjetno daljše od pol minute, res Vam ne znam povedati.

Samo enkrat me je postalo strah in to takrat, ko me je zaskrbelo, da ne bom mogla dokončati tukajšnjega življenja. Ampak res sem uživala v pregledu nad svojim življenjem. Zabavala sem se. Všeč mi je bilo vračanje v otroštvo, skoraj tako, kot da bi ga ponovno doživela. To je bila pot nazaj v preteklost in opazovanje, tisto, česar običajno sploh ne moreš storiti."


Prisotnost meje, ki loči tuzemsko življenje od posmrtnega

Nekateri, ki doživijo obsmrtno izkušnjo se približajo tudi nečemu, kar običajno opisujejo kot nekakšno mejo oz. omejitev. Lahko ima obliko vodne površine, sive meglice, vrat, ograje čez polje ali pa le črte.

"Umrl sem zaradi zastoja srca in se nenadoma znašel na valovitem polju. bilo je lepo in vse v močni zeleni barvi, ki ni podobna ničemur na zemlji. Bila je tudi svetloba - lepa, poživljajoča svetloba, ki me je povsem obkrožala. Pogledal sem naprej, preko polja in zagledal ograjo. Začel sem hoditi proti ograji in na drugi strani ograje videl moškega, ki se mi je približeval, kot da bi se hotel srečati z mano. Hotel sem k njemu, a začutil sem, da me je nekaj potegnilo nazaj, nezadržno. Takrat sem tudi videl, kako se je obrnil tudi on in šel nazaj v drugo smer, proč od ograje."


Vse osebe, ki so doživele obsmrtno izkušnjo, so se v nekem trenutku "morale" vrniti v tuzemsko živjenje. Zanimivo, da se takoj po smrti, ko se znajdejo izven telesa, obupno želijo vrniti nazaj v telo in čutijo močno obžalovanje, ker morajo umreti, ko pa oseba v svoji izkušnjo doživi določeno globino, se noče več vrniti in lahko celo zavrne povratek nazaj v telo. Mnogi se vrnejo zaradi obveznosti, ki jih čutijo do drugih. Neka mati je na primer dejala: "Zaradi sebe bi gotovo raje ostala tam, kjer sem bila, a sem se hotela vrniti, ker sem imela občutek, da moram vzgajati svoje otroke." 

"Spraševala sem se, ali naj ostanem tam, ampak spomnila sem se na družino, na tri otroke in moža. To pa bom zdaj res težko pojasnila drugim: ko so se mi tam v tisti svetlobi porajali tisti čudoviti občutki, res nisem hotela nazaj. A svojo odgovornost sem vzela zelo zares in vedela sem, da imam dolžnost do svoje družine. Zato sem se odločila, da se vrnem."


Mnogi so se odločili vrniti nazaj tudi zaradi nedokončanih obveznosti, ki so jih še čakale v tem življenju. V kakšnem primeru pa se je dogajalo celo, da so ljudje govorili o občutku, da so jih ljubezen ali molitev drugih dobesedno vlekle ven iz smrti, ne oziraje se na njihove želje. 

"Starejšo teto sem spremljala med njeno zadnjo boleznijo, ki jo je zelo izčrpala. Pomagala sem jo negovati in ves tisti čas smo vsi svojci molili za njeno ponovno zdravje. Nehala je dihati, kar večkrat, a smo jo vedno pripeljali nazaj. Na koncu pa me je nekega dne pogledla in dejala: "Joan, bila sem tam na drugi strani, onkraj vsega in tam je res lepo. Hočem ostati, a ne morem, če pa ves čas molite, naj ostanem z Vami. Vaše molitve me držijo na tej strani. Prosim, nehajte moliti zame." Res nihče več ni molil in ne dolgo za tem je umrla."

 

Vas zanima regresija v pretekla življenja in v življenje med življenji po metodi dr. Michaela Newtona?

Izpolnite spodnji kontaktni obrazec in na svoj elektronski naslov boste prejeli dodatne informacije s cenikom. 

Poslani kontaktni obrazec je za Vas neobvezujoč in se NE šteje kot samodejna prijava, pač pa le kot informativno povpraševanje. Na osnovi prejetih informacij se boste potem lahko odločili za prijavo, ki jo bomo uredili naknadno.

* polja označena z zvezdico so obvezna
Osebni podatki
Vrsta storitev, ki Vas zanima
Regresija po metodi dr. Michaela Newtona
Kaj želite sporočiti?
Soglasja

Vir:
Dr. Oz (2014), Elektronski vir, http://www.doctoroz.com/videos/science-near-death-pt-1 [dostop 7. junij 2014]
dr. Zalika Klemenc-Ketiš (2010), doktorska dizertacija Obsmrtna izkušnja med preživelimi žrtvami srčnega zastoja na terenu, Elektronski vir, http://www.drmed-mb.org/wp-content/uploads/2010/10/doktorska-disertacija-Zalika-Klemenc-Ketis-koncna.pdf [dostop 7. junij 2014]
Mladina (2014), Elektronski vir, http://www.mladina.si/50771/o-tistih-ki-so-srecali-boga-in-se-vrnili/ [dostop 7. junij 2014]
Moody R. (2013), Knjiga Življenje po življenju, Annai založništvo, 2013
Kononenko I. (2014), Elektronski vir, Dr. Oz (2014), Elektronski vir, http://www.doctoroz.com/videos/science-near-death-pt-1 [dostop 7. junij 2014]